PROGRAMI

Taekwon-do je za nekatere šport, rekreacija, sprostitev po napornem dnevu v šoli ali službi, umetnost borbe in gibanja, samoobramba, nekaterim predstavlja način življenja. Primeren je tako za moške kot ženske, ne glede telesno zgradbo, starost ali predhodno znanje. Glede na svoje želje in sposobnosti lahko vsak v njem najde pravo mero treninga, ki bodisi pripomore »le« k izboljšanju počutja ali pa omogoča vrhunsko pripravljenost in sodelovanje na športnih tekmovanjih najvišje ravni.

Tekmovalni del veščine je razdeljen v štiri discipline:
– pri športni borbi se pomerita tekmovalca, zaščitena z rokavicami in ščitniki na nogah, pri čemer se točkujejo pravilno izvedeni udarci v glavo in telo. Udarci z roko se točkujejo po eno točko, udarci z nogo v telo s po dvema, udarci z nogo v glavo pa s po tremi točkami.
– forme so določeno zaporedje udarcev, blokad in gibov, namenjene pa so izboljševanju izvedbe tehnik, ravnotežja, koordinacije in dihanja. Vsaka od 24 form je namenjena določeni stopnji znanja oz. treninga – od začetniških do mojstrskih.
– pri testu moči gre za lomljenje lesenih desk z določenim nožnim ali ročnim udarcem. Deske dimenzij 30 x 30 cm, debeline 2,5 cm so lahko tudi iz umetnih mas z ekvivalentno trdnostjo.
– pri specialni tehniki gre za lomljenje desk s skokom v višino (tudi do 2,70 m), ali daljino (3 m preko 70 cm visoke ovire).

ZGODOVINA:

Zgodovina borbe z rokami in nogami je verjetno stara toliko kot človeštvo, saj so ljudje od nekdaj za obrambo ali napad uporabljali vse razpoložljive načine, tako poleg rok tudi noge. Gledano s tega stališča bi lahko za vsak borilni šport trdili, da ima zelo staro zgodovino. Vendar pa ni mogoče vsakega udarjanja z rokami in nogami označiti za zaokrožen sistem borbe, prav tako pa se ni vsak zaokrožen sistem borbe razvil v šport (Nobilo, 1989).

Dokumentirane sledi taekwondoja segajo v čas nekaj let pred začetkom našega štetja, in sicer na freski iz obdobja dinastije Koguryo, na kateri sta upodobljena kraljeva vojaka v položajih, zelo podobnim položajem v današnjem taekwon-doju. Borbene položaje prikazujeta tudi kamnita reliefa, ki so ju našli v mestu Kyongju, prestolnici kraljevina Silla. Borba z rokami in nogami brez uporabe orožja je pomemben del knjige o borilnih veščinah, ki jo je po naročilu kralja Chongia iz dinastije Yi leta 1790 napisal Lee Duk Moo. Kot piše Nobilo, gre za priročnik za vojaške inštruktorje, v katerem je med drugim obdelano streljanje z lokom, mečevanje in tudi tehnike veščin fakyon in soo bak, predhodnic taekwon-doja. Iz časa dinastije Yi je tudi slika avtorja Hong Do Kima, na kateri sta upodobljena borca med dvobojem pred kraljem in njegovim spremstvom, pri čemer eden napada z udarcem z nogo naprej, drugi pa z udarcem s sprednjim delom pesti. Veščini taek kyon in soo bak sta svoj razcvet doživeli v času dinastije Silla. Ta je bila najmanjša od treh kraljevin (poleg nje še Koguryo in Baek Je), ki so v času približno od začetka našega štetja do sedmega stoletja vladale na korejskem polotoku. V času vladavine 24. kralja dinastije Silla Chin Heunga so oblikovali elitno šolo borcev, imenovano Hwarang . Glavni učitelj v tej šoli je bil budistični duhovnik Won Kwang Bopsa, ki je izpopolnil sistem borbe z in brez orožja, pri čemer naj bi bil glavni del treninga urjenje v taek kyonu in soo baku, kjer je, kot piše Nobilo, poudarek na uporabi nožnih tehnik in harmonični uporabi duha in telesa. Učenci so se poleg tega ukvarjali tudi s poezijo, glasbo in slikarstvom.

Moderni taekwon-do

Zgodovina modernega taekwon-doja je neločljivo povezana z življenjem generala v korejski vojski Choi Hong Hija. Choi se je rodil leta 1918 v današnji Severni Koreji. Kot je povedal v intervjuju za revijo Taekwondo Times, objavljenem januarja leta 2000 (taekwondotimes.com), se je z borilnimi veščinami srečal potem, ko ga je leta 1930 oče poslal na učenje kaligrafije. Pri mojstru kaligrafije Han Ill Dongu, kjer se je lepopisja učil sedem let, se je naučil tudi starodavne borilne veščine taek kyon .

Choi je nato odločil šolati na Japonskem; v Kjotu je v srednji šoli začel trenirati japonski karate , treninge pa nadaljeval tudi med študijem na univerzi, kjer je treniral karate pod vodstvom mojstra Gunčina Funagoija, ustanovitelja shotokan karateja. Ko je opravil izpit za 2. dan v karateju, je na univerzi karate tudi učil. Po drugi svetovni vojni je Choi v Seulu sodeloval pri oblikovanju študentske prostovoljne skupine za vzdrževanje reda, saj takrat še ni bilo korejske policije. Pridružil se je vojaški šoli, ki je takrat delovala pod ameriško vojsko in je kasneje postala korejska vojaška akademija. Choi je bil, kot je dejal, eden izmed 110 ustanoviteljev korejske vojske. Karate je vpeljal kot del vojaškega treninga v polku, ki mu je poveljeval. »Vendar me je bilo sram, da sem učil karate,« je dejal Choi, »Preziral sem Japonce, kako naj bi torej učil svoje korejske vojake karateja?« Tako je začel z raziskovanjem borilnih veščin.

Želel je ustvariti novo korejsko borilno veščino, ki bi imela osnovo v znanosti in ki bi vsebovala miselnost, s katero bi se lahko korejski vojaki poistovetili . Novo veščino je oblikoval devet let; leta 1955 je nastal taekwon-do.

Med korejsko vojno je Choi veščino, ki so se je učili njegovi vojaki, še imenoval tang soo (karate), kljub temu da so se te tehnike že precej razlikovale od tistih, ki se jih je učil na Japonskem. Leta 1954 si je predsednik Seung Man Rhee ogledal predstavitev, ki so jo pripravili Choijevi vojaki in bil nad njo navdušen. Ukazal je, naj se ta veščina uvede kot del splošnega vojaškega urjenja. Choi je dal zgraditi telovadnico, kjer so trenirali kasnejši inštruktorji. Poimenoval jo je Oh Do Kwan

V 50. letih je veliko civilnih do-jangov – glavne šole so bile Chung Do Kwan, Moo Duk Kwan, Yun Moo Kwan, Chang Moo Kwan, Ji Do Kwan, Chi Do Kwan, Song Moo Kwan – uporabljalo imena kot tang soo, kong soo ali kwon bub. Choi je želel, da bi se različne šole poenotile in uporabljale ime taekwon-do; leta 1959 mu jih je uspelo prepričati in ustanovili so Korejsko taekwondo unijo, ki se je kasneje preimenovala v Korejsko taekwon-do zvezo (KTA).

Ker je aprila leta 1960 študentski upor strmoglavil vlado predsednika Rheeja, kar je ustavilo sprejem korejske taekwon-do zveze v Korejsko športno zvezo, je Choi leta 1962 poskusil ponovno. V tem času so ostale kwane vodili drugi ljudje kot leta 1959, tako da se je ponovno odprla razprava glede imena veščine. Ob Choijevem nasprotovanju so spremenili ime v tae soo do, Choija pa imenovali za predsednika Korejske tae soo do zveze.

Choi je leta 1962 odšel za veleposlanika v Malezijo. Tudi tam je predstavil taekwon-do, kmalu pa se je veščina razširila tudi v sosednjih državah, kjer so ustanovili tudi nacionalne taekwon-do zveze. Do poletja 1964 je Choi končal 20 od 24 form. Ko se je leta 1965 vrnil v Korejo, je bila Korejska tae soo do zveza včlanjena v Korejsko športno zvezo, pravila za tekmovanja v tae soo doju pa niso bila dosti drugačna od tistih za japonski karate, je v intervjuju povedal Choi. Ker je želel stvari spremeniti, je postal predsednik tae soo do zveze; na občnem zboru so spremembo imena v taekwon-do zvezo sprejeli z enim glasom razlike.

Leta 1965 se je petčlanska demonstracijska ekipa odpravila na turnejo po Evropi . Obiskali so Nemčijo, Italijo, Egipt, Turčijo, Malezijo in Singapur; posledično so v teh državah nastale nacionalne taekwon-do zveze.

22. marca 1966 so se predstavniki devetih držav zbrali v Seulu in ustanovili mednarodno taekwon-do zvezo oz. International Taekwon-do Federation (ITF) . Članice ITF so bile Koreja, Vietnam, Malezija, Singapur, Zahodna Nemčija, Združene države Amerike, Italija in Egipt. Zveza se je v dveh letih razširila na 30 držav članic.

Po drugi izvolitvi generala Chung Hee Parka za korejskega predsednika, se je Choi odločil prebegniti v Kanado, saj je uvidel, da bo končal v zaporu, če ne bo podpiral njegove politike. Parkov predstavnik je prevzel vodenje KTA, ki se je začela vmešavati v delovanje ITF. Tako so ob Choijevem odhodu v Kanado tja preselili tudi sedež ITF. V Montrealu je bilo leta 1974 tudi prvo svetovno prvenstvo ITF.

Park je leta 1973 ukazal ustanoviti svetovno taekwondo zvezo oz. World Taekwon-do Federation (WTF). Ta je bila leta 1980 sprejeta v Mednarodni olimpijski komite, na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 pa je bil taekwon-do WTF demonstracijski šport.

Po ustanovitvi WTF je Choija, kot je povedal, večina inštruktorjev, ki jih je treniral in ki so poučevali v tujini, zapustila. Leta 1980 je bilo z njim le še deset inštruktorjev. Choi je nato želel taekwon-do prek Severne Koreje razširiti v ostale komunistične države. »Odločil sem se, da v Severni Koreji ustvarim inštruktorje, ki ne bi bili zastrupljeni z zahodno potrošniško miselnostjo,« je povedal v intervjuju. Leta 1982 so se odpravili na uspešno dvotedensko predstavitveno turnejo po Severni Koreji in nato v kratkem času vzgojili novo generacijo inštruktorjev.

Na vprašanje, ali verjame, da bi združitev ITF in WTF prispevala k združitvi Severne in Južne Koreje, je Choi odgovoril pritrdilno. » Severna Koreja je članica ITF in Južna Koreja je članica WTF. Združitev taekwon-doja bi motivirala različne skupine, vključno s politiki, da bi delali za združitev obeh Korej,« je dejal. »Da bi odprli vrata med obema stranema, bi morali inštruktorji iz drugih dežel obiskovati in prisostvovati seminarjem, predstavitvam in prvenstvom obeh zvez. Pogosta srečanja inštruktorjev obeh skupin bi odpravila nezaupanje. Na ta način ustvarjeno okolje bi bilo zelo pomemben korak k združitvi Koreje,« je bil prepričan Choi.

Choi je umrl 15. junija leta 2002. Po njegovi smrti je prišlo do spora za njegovo nasledstvo na čelu ITF. Na sodišču na Dunaju, kjer je bil tudi sedež ITF, poteka spor o uporabi imena in znakov zveze. Tako trenutno obstajata dve organizaciji ITF; eno vodi Chang Ung, drugo pa Tran Trieu Quan.

NAČELA TAEKWON-DOJA

Taekwon-do naj bi razvijal osebnost in telo za boj za pravičnost; združil naj bi vse ljudi, ne glede na vero, raso, ideološka ali politična prepričanja, ki bi si prizadevali graditi miroljubno, pravično in humano družbo. Na teh osnovnih civilizacijskih vrednotah temeljijo tudi načela taekwon-doja: vljudnost, poštenost, vztrajnost, samokontrola in nezlomljiv duh.

Načela taekwon-doja

Vljudnost

Poštenost

Vztrajnost

Samokontrola

Nezlomljiv duh

VLJUDNOST (Ye Ui)

Vljudnost je eden temeljev civiliziranega obnašanja. Tako naj bi bili učenci (tako na treningu v do-jangu kot v vsakdanjem življenju) vljudni drug do drugega, spoštovali starejše in bolj izkušene in si prizadevati za pravičnost.

POŠTENOST (Yom Chi)

Tudi poštenost – do drugih in do samega sebe – je ena od osnov. Čeprav so meje, kaj je dobro in kaj slabo, lahko včasih zelo subjektivne, nas večina stremi k nekim splošnim etičnim ciljem, ki omogočajo skupno življenje. Tako naj bi si trener prizadeval širiti svoje znanje in učiti pravilne tehnike, učiteljev motiv za učenje ne bi smel biti denar, učenci naj bi bili pošteni pri opralvjanju izpitov za višji pas in si ga ne skušati pridobiti iz samoljubja ali iz občutka moči;

VZTRAJNOST (In Nae)

Vztrajnost in potrpežljivost je še posebej pomembna pri borilnih veščinah, saj so treningi precej naporni, tako fizično kot psihično. Vendar je ‘trpljenje’ kratkotrajno; rezultati se sicer pokažejo šele na daljši rok, vendar se takrat vsaka kaplja znoja obrestuje.

SAMOKONTROLA (Guk Gi)

Samokontrola je mogoče celo najpomembnejše načelo, saj si vsak prizadeva, da bi lahko nadzoroval svoje telo in dušo. To je sicer zelo izmuzljivo področje, sploh če pomislimo na učinke raznih psihoaktivnih substanc. Kljub temu bi se moral vsak taekwon-doist naučiti nadzorovati svoja čustva in ne reagirati na razne provokacije. Po drugi strani pa mora v primeru samoobrambe ali obrambe bližnjih delovati odločno. NEZLOMLJIV DUH (Baekjul Boolgool)

(ponekod preveden tudi kot duh nepopustljivosti)

Resen učenec taekwon-doja naj bi bil preprost in pošten. V primeru samozaščite ali zaščite bližnjih pa mora delovati odločno, brez strahu in obotavljanja, ne glede na število napadalcev.

SISTEM PASOV

Pri taekwon-doju je pomemben tako osebnostni razvoj, moralni čut, vztrajnost kot tehnika. Lestvica, po kateri posameznik napreduje, je razdeljena na devetnajst stopenj – deset KUPOV in devet DANOV . Najnižji šolski pas je 10. kup, najvišji pa 1. kup, medtem ko je najnižji črni pas je 1. dan, najvišji pa 9. dan.

Choi v enciklopediji ta vrstni red pojasnjuje s tem, da ima število devet najvišjo vrednost med enicami in je hkrati tudi rezultat, ki ga dobimo, če tri pomnožimo s tri, ki pa je po njegovih besedah na vzhodu najbolj spoštovano število. Kitajski znak za število tri je sestavljen iz treh vodoravih črt. Zgornja črta predstavlja nebesa, srednja smrtnost in spodnja zemljo. Ljudje so verjeli, da bo tisti, ki uspešno predstavlja svojo deželo, svoje ljudi in boga ter je sposoben z njimi živeti v sožitju, postal kralj. Tako je 9. dan najvišji pas. Zanimivo je tudi, da ko pomnožimo devet s katerimkoli drugim enojnim številom in seštejemo cifre dobljenih rezultatov, na koncu vedno dobimo 9, na primer 9×1=9; 9×2=18, 1+8=9 in tako naprej do 9×9=81, 8+1=9.

Nosilci črnega pasu 1., 2. in 3. dan so v korejščini ‘busabum’ (inštruktor, instructor), nosilci 4., 5. in 6. dana so ‘sabum’ (mednarodni inštruktor, international instructor), nosilci 7. in 8. dana ‘sajun’ (mojster, master) in nosilci 9. dana ‘sasung (veliki mojster, grand master).

PAS ( Ti )

Širina pasu je pet centimetrov, debelina pa pol centimetra. Prav tako je črtica, ki je našita pet centimetrov od konca pasu, široka pol centimetra. Stopnje črnih pasov so označene z rimskimi številkami.

DOBOK

ITF kimono (dobok) ima na hrbtu napis »Teakwon-do« v obliki drevesa, ki simbolizira rast in razvoj taekwon-doja po svetu. Spredaj na levi strani je v višini prsi našit emblem ITF. Na zunanji strani obeh hlačnic je navpičen napis »ITF«.

POMEN BARV PRI PASOVIH

Obstaja šest različnih pasov: bel, rumen, zelen, moder, rdeč in črn.

Beli pas pomeni nedolžnost, tako kot je nedolžen začetnik brez predznanja o taekwon-doju.

Rumeni pas je kot zemlja, iz katere vzklije rastlina in požene korenine, je podlaga za osnove taekwon-doja.

Zeleni pas pomeni rast rastline, ki se razvija, tako kot se učenec razvija v taekwon-doju.

Modri pas pomeni nebesa, proti katerim se rastlina dviga in postaja visoko drevo, tako kot se razvija in nadaljuje vadba taekwon-doja.

Rdeči pas pomeni nevarnost. Opozarja učenca, naj bo vzdržen in hkrati opozarja nasprotnika, naj se ne približuje.

Črni pas, nasprotni od belega pasu, pomeni zrelost in obvladanje taekwon-doja. Nosilcu črnega pasu naj ne bi mogla do živega niti tema niti strah.

Kickboxing je športna disciplina, ki združuje boksarsko tehniko z nožnimi udarci različnih borilnih veščin. Njeni začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja v ZDA, kjer so se tekmovalci različnih veščin najprej pomerili v full kontaktu, kmalu zatem se je razvil še semi kontakt in glasbene kate, kasneje tudi druge disscipline. Na svetovni ravni obstaja več združenj kickboxing zvez in klubov. Kickboxing zveza Slovenije, katere član je tudi Športni klub Hyong, deluje v okviru združenja WAKO. Po tem združenju so discipline razdeljene v semi kontakt, light kontakt, full kontakt, low kick in stil K1 ter aerokickboxing in glasbene kate. Vse discipline razen aerokickboxinga in glasbenih kat so kontaktne. Tekmovalca se pomerita na borišču ali v (boksarskem) ringu, točkujejo se pravilno izvedeni udarci v glavo in telo, v nekaterih disciplinah tudi v noge.

Pri semi kontaktu sta tekmovalca zaščitena s čelado, rokavicami z odprto dlanjo in ščitniki na nogah, borba se praviloma odvija na borišču. Dovoljeni so udarci v sprednji in stranski del glave ter sprednji in bočni del telesa nad pasom, in sicer z lahkim dotikom, borba se prekine pri vsakem zadetem udarcu. Disciplina je primerna za otroke, mladince in člane. Pri light kontaktu sta tekmovalca zaščitena s čelado, boksarskimi rokavicami in ščitniki na nogah, praviloma je borba na borišču. Dovoljeni so udarci v sprednji in stranski del glave ter sprednji in bočni del telesa nad pasom, Udarci morajo biti kontrolirani (knock-out ni dovoljen), borba je za razliko od semi kontakta kontinuirana, a se prekine, ko tekmovalca prideta v klinč. Disciplina je primerna za mladince in člane.

Pri full kontaktu je oprema enaka kot pri light kontaktu, tekmovalca pa se pomerita v ringu.  Dovoljeni so udarci v sprednji in stranski del glave ter sprednji in bočni del telesa nad pasom, izvajajo pa se s polno močjo. Mogoča je zmaga z knock-outom. Disciplina je primerna za člane. Tekmovalci v semi, light in full kontaktu morajo nositi dolge hlače in kratko majico.

Pri low kicku so dovoljeni enaki udarci kot pri full contactu ter še udarci v nogo. Dovoljeno je udarjati tudi z golenico. Tekmovalci se pomerijo v ringu in nosijo kratke hlače, kot pri tajskem boksu. Disciplina je primerna za člane.

Pri K1 pravilih so dovoljene enake tehnike v polnem kontaktu kot pri low kicku ter še udarci s kolenom v noge, telo in glavo, tudi iz skoka. Dovoljeni so meti s koriščenjem zasuka trupa, ne pa judo meti. Udarci s komolcem niso dovoljeni. Tekmovalci nastopajo v kratkih hlačah, v ringu. Disciplina je primerna le za dobro pripravljene člane. Glasbene kate se delijo na goloroke kate in kate z orožjem ter na kate trdi stil, ki izvirajo iz karateja in taekwondoja, in mehki stil, ki izvirajo iz kung fuja in wu shuja. Pri katah z orožjem v trdem stilu se uporablja: kama, sai, tonfa, nunchaku, palica, katana, pri katah v mehkem stilu pa naginata, nunchaku, tai chichuan sablja, dolga palica in drugo. Tekmovalci nastopajo ob glasbi, nastop je koreografiran, dovoljeni so akrobatski elementi. Disciplina je primerna za vse starosti.

Pri aerokickboxingu posameznik ali ekipa treh na glasbeno podlago pripravi nastop, ki mora vključevati tehnike kikboksa in aerobike. tudi ta disciplina je namenjena vsem starostim.